Gledališkega lista 2007

DON JUAN. KDO?

koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča
in skupine Athletes of the Heart

režija: Anna Furse
dramaturgija: Željko Hrs

igrajo:
Damjana Černe
Željko Hrs
Marko Mlačnik
Tanya Myers
Matej Recer
Giovanna Rogante
Marie-Gabrielle Rotie

besedilo: Damjana Černe, Anna Furse, Željko Hrs, Tibor Hrs Pandur, Marko Mlačnik, Tanya Myers,
Matej Recer, Giovanna Rogante
s prispevki
Maruše Geymayer-Oblak in Ruth Posner
besedilo uredila: Anna Furse in Željko Hrs
prevod v slovenščino: Tibor Hrs Pandur
prevod v italijanščino: Giovanna Rogante
scenografija: Anna Furse
izvedba scenografije: Sandi Mikluž
kostumografija: Mateja Benedetti
glasba in oblikovanje zvoka: Nick Parkin
oblikovanje luči: Mischa Twitchin
video: Janez Janša
lektorica (slovenščina): Mateja Dermelj

izvršni producent (za Athletes of the Heart): Mik Flood
producentka (za SMG): Tina Malič
vodja predstave: Mitja Trampuš

Luč: Matjaž Brišar
Ton: Marijan Sajovic
Video tehnik: Dušan Ojdanič
Garderoberke: Nataša Recer, Andreja Kovač, Maja Švagelj, Slavica Janošević
Izdelava kostumov: Jože Koprivec, Marija Boruta
Maskerka in frizerka: Barbara Pavlin
Rekviziter: Dare Kragelj
Izdelava scenografije: delavnice SMG

Glasba na posnetkih: Matej Recer – harmonika, Marjeta Skoberne – violončelo
Avtor skladbe Mon dieu: Charles Dumont
Uporabili smo odlomke iz filmov Zasebno življenje Don Juana (1934, režija Alexander Korda) in Bela griva (1952, režija Albert Lamorisse)

Zahvaljujemo se Matjažu Bergerju, Barbri Egervary, Petru Hultonu, Johnu Kirbyju in galeriji Flowers, Dušanu Ojdaniču, Nataši Recer in Marjeti Skoberne


Don Juan. Kdo? Delovni manifest
napisala Anna Furse
maj 2007

• Gledališče je poezija.
• Fizično gledališče je stanje duha.
• Izraza »ples« in »gledališče« se pomensko ne razlikujeta, če je nastopajoči utelešen, ekspresiven in scenografski.
• Zato bomo svoje delo poimenovali »gledališče«. Čeprav se bo mogoče komu zdelo bolj kot ples ali plesno gledališče, nam ne
bo mar za definicije.
• Igralec je ustvarjalec.
• Jezik prihaja iz drobovja.
• Liki se oblikujejo na odru pred občinstvom.
• Jasno moramo pokazati razlike med nami.
• Jasno moramo pokazati podobnosti med nami.
• Zbor je odlična strategija ansambelske etike.
• Zbor posameznikov, ki se borijo za konsenz, je model demokracije.
• Vedno predstavljamo in kažemo, da se s pretvarjanjem samo igramo.
• Nobene gledališke iluzije, ki ni pripravljena razkriti svojih mehanizmov.
• Nobenega dekorja, samo scenografija.
• Iz funkcionalnega in bistvenega se kuje poezija gledališča.
• Upiraj se dobesednemu. Poglej raje, kako naša zavest dejansko deluje.
• Bodi pripravljen na znoj, skoke, tek, padce, jok in goloto.
• Ljubi ironijo.
• Strategija: zapelji gledalce, tako da bodo ves čas vedeli, da ti veš in da oni vedo, kaj se dogaja.
• Naj telo razkrije podtekst.
• Naj se domišljija razdivja.
• Odkrij strast.
• Uživaj v šali.
• Igraj igro.
• Nauči se čačača.



Anna Furse:
Legenda in besedila o Don Juanu

Don Juan je izmišljeni legendarni libertinec, o katerem so v zadnjih petih stoletjih vedno znova pripovedovali (in še pripovedujejo) dramatiki, pesniki, romanopisci, operni skladatelji in filmski umetniki. Njegovo ime v prenesenem pomenu uporabljamo kot sinonim za »ženskarja« in o podobi Don Juana kot možatega zapeljivca priča na tisoče spletnih strani. Kot eksistencialni antijunak predstavlja Moškega, nad katerim konvencionalne moralne in verske oblasti nimajo moči. Od tod izvira tudi njegova nezadržna potreba po tem, da bi ubežal zakonu in reprodukciji. S psihoanalitičnega vidika je puer aeternus (večni mladenič), ki ne pusti, da bi intimnost dozorela v razmerje, in se kompulzivno vrača k igri zapeljevanja (kompulzivno ponavljanje), v kateri lahko vedno znova povleče svoje otvoritvene poteze in ki jo lahko vedno nadzoruje. Verjetno je danes najmočneje navzoč v sodobni popularni kulturi kot James Bond – hi-tech inačica bahavega junaka: seksi, pustolovskega, nepremagljivega – in vedno v gibanju.

V legendi Don Juan zapelje (ali posili) mlado plemkinjo in ubije njenega očeta. Pozneje obišče očetov grob, da bi večerjal z njegovim spomenikom. Očetov kip/duh na to pristane, nato pa se prikaže kot glasnik Don Juanove smrti: Donu Juanu ponudi roko v pozdrav in ga nato odvleče v pekel. Tam se Don Juan sreča s hudičem, ki mu razloži, da v peklu vsakomur dodelijo posebno vlogo, in mu ponudi obleko dvornega norca, češ da bi mu odlično pristajala. Užaljeni Don Juan ugovarja, da se nihče ne more meriti z njim, saj je vendar zapeljal tisoč žensk. Hudiču ta trditev vzbudi zanimanje, zato mu dá možnost: če bo prav poimenoval le eno od teh, ki jih je osvojil, mu ne bo treba obleči norčevske obleke. Pred Don Juanom se zvrsti sprevod žensk, vendar niti za eno ne ve, kako ji je ime. Nazadnje se pred njim ustavi ženska s solznimi očmi. Pretresen nad njeno resnično ljubeznijo se ji zazre v oči, nato pa se obrne k hudiču in vzame obleko.

Legenda je v stoletjih navdihnila številne inačice, preštevilne, da bi lahko vse omenili. A zgolj za ilustracijo: večina strokovnjakov se strinja, da je prva zapisana zgodba o Don Juanu igra Seviljski burkež in kamniti gost (prva izdaja med 1615 in 1625). Molièrova igra Don Juan ali Kamnita gostija je bila napisana leta 1665, 1763 pa je Goldoni napisal komedijo Don Giovanni Tenorio, ossia il dissoluto (Don Giovanni Tenorio ali Razuzdanec). Druga znamenita verzija iz 18. stoletja je seveda libreto Lorenza da Ponteja za Mozartovo opero Don Giovanni (1787). Byronovo epsko različico Don Juana iz 19. stoletja (1821) imajo za mojstrovino, čeprav je ostala nedokončana. Med drugimi omembe vrednimi verzijami iz tega stoletja sta še Puškinova igra Kamniti gost (1830) in Don Juan de Maraña (1831) Alexandra Dumasa. Leta 1843 je Kierkegaard uporabil Mozartovo opero Don Giovanni v svojem delu Ali – ali, v katerem je etiki, ki naj bi bila dolgočasna in pusta, dialektično zoperstavil neodgovorno blaženost estetike, leta 1861 pa se je tematike lotil še en pesnik: Baudelaire v svojem Don Juan aux enfers (Don Juan v peklu). Na samem začetku 20. stoletja je George Bernard Shaw v 3. dejanje igre Človek in nadčlovek (1903) vključil tehtno besedilo Don Juan v peklu. Iz istega časa sta tudi romana Guillauma Apollinairja Podvigi mladega Don Juana (1907) in Gastona Lerouxa Fantom iz opere (1910), katerega del je tudi opera Zmagoviti Don Juan. Obdobje druge svetovne vojne lik redefinira v odnosu do vojne (Don Juan prihaja z vojske, 1936) in bivanjsko (Albert Camus v eseju Mit o Sizifu (1942) predstavi Don Juana kot arhetipskega človeka absurda). Zanimivo je, da sta se v tem obdobju teme lotili tudi dve ženski, čeprav je to manj znano: to sta Sylvia Townsend Warner v romanu After the Death of Don Juan (Po Don Juanovi smrti, 1938) in Suzanne Lilar v igri Le Burlador (Burkež, 1946). Drami Don Juan Ingmarja Bergmana iz leta 1955 je čez pet let sledil film Hudičevo oko. Druge filmske verzije, ki jih je vredno omeniti, so: nemi film Don Juan iz leta 1926 z Johnom Barrymorom v glavni vlogi, Dogodivščine Don Juana (1949) z Errolom Flynnom kot naslovnim junakom ter Zasebno življenje Don Juana (1934), zadnji film Douglasa Fairbanksa starejšega, ki smo ga citirali tudi v naši predstavi. Tu sta še animirani Don Juan Jana Švankmajerja (1969), in preobrnjena spolna perspektiva v Če bi bil Don Juan ženska (1973) Rogerja Vadima, v katerem je glavno vlogo odigrala Brigitte Bardot. Med sodobnejšimi filmskimi poskusi so Don Juan de Marco (1995) z Marlonom Brandom in Johnnyjem Deppom v naslovni vlogi ter Strti cvetovi Jima Jarmuscha (2005), v katerem postarani, zdelani protagonist Don Johnson poseda na kavču in si ogleduje Fairbanksov film. Nazadnje bi na tem neizčrpnem spisku lahko navedli tudi roman Petra Handkeja iz leta 2004 Don Juan (pripoveduje sam), pesem in album Joni Mitchell Don Juan's Reckless Daughter (1977), najnovejši pa je roman Douglasa Carltona Abramsa iz leta 2007 The Lost Diary of Don Juan (Don Juanov izgubljeni dnevnik). Vse to dokazuje, da je Don Juan kot arhetip, pa naj si bo to arhetip mačističnega falota/zapeljivca/brezobzirnega ljubimca/nemoralneža/svobodomisleca/eksistencialnega junaka/zakonolomca/spolnega odvisnika, ali zgolj kot snov za našo domišljijo preživel ...

Charente, avgust 2007